BESEDILA

ROBELDULE - Teh pesmi ne kaži svoji mami (2009)
      :::
POVEZAVA NA KNJIŽICO Z BESEDILI ::: 

001
Chantal je zver

Namesto Sonca me zbudi tvojih ustnic šepet,
vonj po tvoji koži, zaljubljen pogled,
skrivati ne znam, da sem nate nor,
jutri te bom ljubil še bolj in bolj.

Prste zakopljem v pramen svetlih las,
ljubim vsako črto in ta pegast obraz,
pticam bom povedal, da sem nate nor,
jutri te bom ljubil še bolj in bolj.

Chantal je zver,
moja lepa mademoiselle.
Chantal je zver.
Kdo bo tebe jutri grel?

Njen iskri pogled je bil zvezda ljudem,
umrla bi zanjo poet in boem,
kdor je videl Chantal, je čisto znorel,
ji obsedeno pisal in pesmice pel.

Fantom kopica spominov navre,
ko na ulico stopi svetlolaso dekle,
vsak moški 'ma svojo Chantal, vsak moški je nor,
tigra v koži boginje ljubi bolj in bolj.

Chantal je zver…


002
Poznam te

Ta obraz mi je znan,
nežen, razigran,
poznam njegove brazde,
polne in prazne.

Te oči so iskrive,
otroško igrive,
iz svetlobe in teme,
vidijo samo mene.

Med vsemi najdražji,
njen nos je vražji,
s pogledom obrnjen,
rahlo prifrknjen.

Bolj te ljubim, kakor sebe,
živim življenje za tebe,
s teboj se bom postaral,
ne bom te varal, ne bom te varal.

Te besede so močne,
tvoje ustnice sočne,
rad bi te poljubil
in te ljubil,
ljubil, ljubil, ljubil.

Ta dlan mi je znana,
od dela zgarana,
občudujem vsako črto,
plitvo ali vdrto.

Ti lasje valovijo,
ples žarkov lovijo,
po brezi dišijo,
na ramenih ji spijo.

To telo je predano,
kakor moje mi je znano,
je moje okrasilo,
bo z mojim ugasnilo,
bolj te ljubim, kakor sebe…

003
Te pesmi ne kaži svoji mami

Zaplešejo lasje, kot veter
skozi travnik dehtečih rož,
lasje pšenični so zreli za žetev,
obraz v temi kaže svoj zanos.

Strastno vzdihuje medtem ko grizem
in jem vzplamtelo to telo,
kaplje njene vse poližem,
oči že molijo v nebo,
v nebo…

Jagodni okus je sline,
vijolice je kože vonj,
bradavice trde od bolečine
moje prste iščejo zastonj.

Naj bom kamen siv na sliki
in vzdržnosti predam se spet
ali zbogom rečem vsej oliki
in utrgam višnjev cvet,
višnjev cvet, višnjev cvet?

Strastno vzdihuje medtem ko grizem
in jem vzplamtelo to telo,
kaplje njene vse poližem,
oči že molijo v nebo,
v nebo…

004
Imam te rad

Imam te rad, kljub temu da si lahka,
si pomlad, ljubezen moja sladka,
drugim se prepuščaš vedno znova,
zadela me je tvoja nezvestoba.

Ljubiš smeh, z vsakim koketiraš,
iz greha v greh, može z očmi požiraš,
zjutraj, ko po tleh obleke zbereš,
tujka si, tiho se pobereš.

Imam te rad in me v prsih stiska,
naježiš se, od mojega dotika,
tolikokrat, si me poslala k vragu,
ko sem spal, spal na tvojem pragu.

Imam te rad, hrepenim za tabo,
da sem škrat, si rekla za zabavo,
da me boš začarala v žabo,
imam te rad, izgubil sem glavo.

005
Dan potem

Dan potem sem še pijan
od ljubezni in vina,
tvoj vonj je zasidran,
diši po tebi posteljnina.

Na obleki lesketa
izdajalski las,
kot slepec ne vidim sveta,
samo tvoj obraz.

Dan potem
imena ne vem,
dotaknem se, boli,
ker to nisi ti,
nisi ti, nisi nisi ti
dotaknem se boli, ker to nisi ti,
nisi, nisi ti…

Ne bom bral,
tvoje črke so se skrile v vrste,
se ne bom česal,
da med kodri čutim tvoje prste.

Tisti nori dan
se ne umivam,
da ostane moj znoj
razlit v tvoj.

Dan potem imena ne vem….
Dan potem sem še pijan…

006
Zgodi se vedno v maju

Zgodi se nekaj, kar je stran od naju.
Čisto noro je, zgodi se vedno v maju.
Vsak poljub je najin, kakor majhen cvet.
Ne vidim, ne slišim, ne obstaja svet.

Občutim vest in strast in slo,
pa strah, da bo minilo in prešlo.
Gor nekam naju je močno zaneslo,
a slutiva, ne bi se obneslo.

Ni ga svet in ni reči,
sveta ni več, še zvezde niso važne,
si svetloba in luči
še bog si sramežljivo je zakril oči.

Je že tako, norosti so zato, da se zgodijo.
Pozabim naj spomine, ki bolijo.
Sonce je zbledelo, listi rumene,
nič se ni zgodilo, le ptice odlete.

Ni ga svet in ni reči…

Zgodi se nekaj, kar je stran od naju…

007
To pesem pokaži svoji mami
(Za mojo najboljšo taščico)

Bog požegnaj gospa,
vaše dobre gene
in olepšajte si dan,
ne pozabite na mene.

Bog požegnaj, gospa, vaše dobre gene,
ki ste jih prispevali za to lepo bitje
kje za vraga je spoznala mene,
ki nimam denarja niti za britje.

Od besede kot je mercedes
se mi v glavi zavrti pošteno
saj pri nas, v Prekmurju, tam čez
redkokdaj sploh jemo.

Bog požegnaj gospa…

Vikend, jahta, same težke besede,
ki jih žal ni v našem slovarju,
mi za dopust obiščemo sosede,
za šport po življenju strežemo komarju.

Le kdo si želi več od tega,
da ima na travniku polno trave?
Pisati, brati, znam malo vsega,
med drugim prešteti prašiče, krave.

Bog požegnaj ….

Če skromno pomislim na naše bogastvo
sploh ne dvomim, da boste sklenili
da je sekira padla v med mastno,
in vašo hči z menoj oženili.

Bog požegnaj gospa…

…ne zaljubite se v mene

008
Kako naj čas ustavim

Ko se zamislim, pol sveta odmislim,
ostaneva samo še midva,
prazni kozarci, pepelnik poln čikov,
ne želim si premikov.

Kako naj čas ustavim,
da nate pozabim…
Bila je soba s posteljo za dva
in ljubezen v starem perju.

Rekla si, da sem hladen kos mesa,
pesnik, ki ljubi na papirju.
Kako naj čas ustavim,
da nate pozabim…

Rožice nimajo barve,
ne čutim njih vonja.
Zijajo vame prazne omare
in ta soba brez balkona.

Kako naj čas ustavim,
da nate pozabim…

Zdaj z dreves padajo listi,
še jaz nisem isti,
malo tvojih stvari je ostalo,
glavnik in počeno zrcalo.

Kako naj čas ustavim,
da nate pozabim…
pozabim, pozabim, pozabim.